Domač kruh ima posebno moč
Tudi če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče!
Svet se vse bolj hitro obrača in vsak dan znova imam občutek, da dan mine med tem ko mi hitimo z enega konca na drugega. Kljub temu, pa sobota zame prinese prav posebno opravilo: Peko kruha. Z ljubeznijo zgneten, ravno prav pečen domač kruh … zadiši po celi vasi. Takrat se čas za trenutek ustavi, hitenje se preneha in v kuhinji ne manjka niti en družinski član… »Lahko odtrgam košček dokler je še topel?«
»Dober kot domač kruh«
Upam si trditi, da je ena izmed vrednot na slovenskem tudi domač kruh, naj bo prazničen ali vsakdanji. Kruh ne pomeni le hrane, ampak tudi bogato dediščino in simbol. S kruhom je Slovenec označeval posameznike ( dober kot kruh), s kosom kruha in kozarcem vina jih je sprejel v svoj dom in z njim izražal gostoljubje. Kruh je pomenil tudi pomemben del družinske prehrane in ob enem družinske ekonomije.
Slovenske »Krušarice« pekle celo noč
Pridne slovenske ženice, imenovane »Krušarice«, so med obema vojnama pekle razne vrste kruha ter jih prodajale v Trstu in drugih obalnih mestih. Prodale so več tisoč kilogramov kruha, ob praznikih največ. V eni noči so t.i. »krušarice« opravile 2-3 peke, ob višjih povpraševanjih tudi do 5. Ohlajen domač kruh so po celi noči dela naložile v »jerbase« in ga raznosile k lačnim strankam nekaj kilometrov stran. »Krušaricam« pa so se pridružile tudi prodajalke jajc, perutnine in mleka.
Kruh na Slovenskem že v 13. stoletju
Domač kruh je bil najprej nekvašen. Med njimi danes še vedno poznamo npr. mlince in nekatere vrste okrašenega medenega kruha.
Kvašen kruh na slovenskem poznamo iz časov po 1. svetovni vojni. Pred tem so pripravljali domač kvas, ki so ga imenovali »droži«.
Kruh in drevesno lubje
Dejavnost peke kruha poznamo izpričano že v srednjem veku. Obrtniki na podeželju so si z njo zagotovili dodatni vir zaslužka.
Domač kruh pa niso pekli le z moko! Ob primeru slabih žitnih letin so k moki primešali različne druge sestavine: semena, fižol, krompir… ob najslabših letinah pa včasih celo drevesno lubje ali nekatere vrste jagodičevja!
Ima domač kruh posebno moč?
Posebna je bila tudi magična moč, ki so mu jo pripisovali. Pšenično zrnje, otrobi ali kruh namočen v mleku in zavit v krpo naj bi ozdravil vse vrste ran. Tudi proti glavobolu ali bolečinam v križu naj bi pomagali kruhovi obkladki. Na Štajerskem so verovali, da kruh pomaga zoper mrzlico, na Koroškem pa pred strelo.
Še danes je ponekod navada, da se kruh pred rezanjem prekriža. Takšna navada izhaja še iz časov, ko so verjeli v čarovnice ali druge zle sile. Prav tako je veljalo, da »noža ne smemo pustiti z rezilom navzgor, da ne bi prišel vrag nohtov brusit!«.
Bel kruh le ob svečanih priložnostih
Domač kruh iz pšenične moke je bil na mizi le ob posebnih slavjih.
Lepšega žita ni, kot je pšenica,
Lepšega dekleta ni, kot je Kranjica.
Marsikje je bel kruh predstavljal najboljšo jed, neke vrste sladico. Deloma lahko to povezujemo tudi s tem, da je bila večina pridelka pšenice oddana zemljiškemu gospodu v obliki obveznih dajatev.
»Črn kot zemlja«
Valvasor v svojem poročilu iz 17 stoletja zapiše, da so kranjski kmetje pekli ajdov kruh, ki je bil »črn kot zemlja«. Zelo priljubljena sta bila tudi ovseni in rženi kruh. Koruzni kruh se je pri nas začel uvajati razmeroma pozno, šele v drugi polovici 16 stoletja.
»Krompirjev kruh«
Španci so v Evropo prinesli krompir že v 16 stoletju vendar so ga na slovenskem uvedli šele v 19 stoletju. Sprva so krompir uporabljali le za pitanje prašičev in kuhanje žganja, v obdobjih slabe letine in lakote po so oblasti spodbudile uporabo kruha tudi v vsakodnevni kuhi. Domač kruh iz krompirja je bil značilen za obdobje po 1 svetovni vojni, njegove značilnosti pa so, da ostane dolgo svež in okusen.
Pisani kruh
V praznični prehrani je bila potica kraljica sladic. Ljudem, posebej revnejšim, je to predstavljalo nedosegljiv ideal. Znašli so se tako, da so spekli približek, ki ga danes poznamo kot pisan kruh. Spekli so ga iz treh vrst testa: pšeničnega, ajdovega in koruznega. Zvili so ga v treh plasteh in s tem ustvarili podobo potice.
Ob večjih »likofih« (zaključkih pomembnih del na kmetiji) so spekli pisani orehov kruh ter ga ob kozarčku jabolčnika ali mošta razdelili med vse pomočnike. Tak domač kruh je pomenil zahvalo za opravljeno delo, pogostitev in priprošnjo za pomoč pri naslednjih opravilih.
Belokranjska pogača, prosta pogača, prostača
Danes značilna belokranjska jed, ki jo postrežemo ob sprejemih, izraža gostoljubje in dobrodošlico. Prav lepo je videti, da se celo v kopališčih ob reki Kolpi strežejo pogače. Kulinarika je torej res relativna reč, ki jo lahko z zanimivimi idejami vključimo kamor koli!
»Prostača« je bila nekoč značilna jed ob delih na polju ali v vinogradu in je po pripravi podobna pogači, njene sestavine pa so koruzna moka, mleko, maslo in sladkor.
Ob posebnih dneh poseben kruh
Domač kruh je poleg prehranske vrednosti nosil tudi poseben pomen. Simbolika kruha se razlikuje od kraja do kraja vendar pa večino značilnosti, kljub razlikam, najdemo povsod na slovenskem.
Poznamo birmanske kolače ali »rešte«, »krušne ptičke«, ki so simbol veselja in vstajenja ( velikonočna simbolika), ženitovanjske kruhe imenovane »vrtanji«, ki so predstavljali ljubezen in srečen zakon, »bosman«, ki sta ga v želji za bodočega moškega potomca v dar dobila mladoporočenca. Kruh je tako predstavljal simbolno popotnico v novo, skupno, življenje. Poleg neveste in ženina pa so kruh razdelili tudi med svate, da bi s tem simbolno potrdili njihovo medsebojno povezanost.
Darujemo ti bosman,
zakona izgled –
da bi bila srečna,
dosti, dosti let!
Kruh so podarjali tudi otrokom ob krstu v priprošnji, da »mu ga nikoli ne bi manjkalo«.
Miklavževi obhodi so med tradicionalnimi darovi vsebovali tudi figuralni kruh v podobi parkljev.
Podobno kot v velikonočnem času pa ima tudi božič svoj simbolni pomen kruha. Tak kruh je na mizi ostajal vse do praznika svetih treh kraljev. Pri nekaterih hišah so spekli enega, pri drugih tri, prav tako pa so se razlikovali tudi po vrstah moke. Tak praznični kruh ima na Slovenskem mnogo različnih imen, med bolj znanimi je »Poprtnik«. Že njegovo ime nam pove, da je bil do zaužitja pokrit s prtom. Tradicija takšnih kruhov je na slovenskem zelo razširjena, poznamo jih namreč več kot 40 različnih.
Fantje dekletom, možje pa ženam
Na »tepežni dan« so otroci v dar dobili manjše hlebčke značilnega sadnega kruha, imenovanega »klojcov kruh« ali »klecenbrot«. Testu so poleg suhega sadja, namočenega v kuhanem vinu, dodajali tudi cimet, rozine, orehe, mandlje, pomaranče, limono, koščke čokolade,…
»Tepežnica« ima na slovenskem veliko oblik. Eno predstavlja tudi fantovsko tepežkanje od hiše do hiše. Z brezovo ali leskovo šibo so hodili po vasi in tepežkali neporočena dekleta z besedami »Zakaj se niste poročile ob cajti? Oj punčke, zdaj jih boste dobile enmalu!«. Udarci z šibami so imeli magično moč, za katero so bili fantje poplačani z darovi. Tepežni večer se je zaključil z druženjem mladih iz vasi, kjer so te darove pojedli in se veselili. Posebnost zabave je bila licitacija kruhkov, ki so jih spekla vaška dekleta. Fantje so te kruhke ,v znak naklonjenosti, podarili dekletom, možje pa ženam. Za veliko sramoto je veljalo, če bi med slovesnostjo kruhke ukradli fantje iz sosednih vasi!
Eden težjih in večjih je bil domač kruh, ki so ga gospodinje pripravljale v času božiča je tako imenovan »župnek«, »župnjak« ali »župnik«. To je kruh, ki so ga najverjetneje oddajali farnemu župniku kot desetino. Takšen domač kruh je zelo velik in bogato okrašen. Znano je, da so bili nekateri kruhi tudi tako veliki, da »sta si morali pri vsajanju v peč pomagati kar dve gospodinji«.
»V kruhu je moč narave, ki je kot del neobvladljivega določala debelino njegove rezine, v njem je idiličnost žitnega polja, pozimi prekritega s snegom, spomladi valovitega v vetru in v zgodnjem poletju zlatečega v soncu, v njem je igrivost z ritmom mlinskega kolesa navdihnjenega mlinarja in v njem je ljubezen peka…« (Kajtner, 1991)
Od pradavnine naprej je domač kruh pomenil srečo, pomanjkanje kruha pa bedo, revščino. Krojil je usodo človeštva, določal ljudi na revne in bogate, site in lačne, gospodarje in hlapce. Bil je svetost in merilo vsega dobrega..
Morda danes kruha ne cenimo več tako, kot so ga naši predniki. Res je, da se svet vrti in s tem spreminja,… kljub temu pa nam ostaja nekaj skupnega. Kot sem zapisala že v uvodu… kruh je del naše dediščine, povezovanja med ljudmi, del praznovanja in močne simbolike!
In kje diši po najslajšem kruhu? Doma.
Recept za DOMAČ KRUH
Sestavine za dva hlebčka
Moka: 1 kg
Voda: cca 6,5dcl
Kvas: en kvas
Sladkor: ščepec
Sol: 20g za eno kilo
Olje: dve jedilni žlici
Za lažjo predstavo ter pomoč pri peki kruha si poglejte spodnji video:
Priprava:
Pred začetkom packanja za domač kruh si umijemo roke. V posodico zlijemo vodo in vanj zdrobimo kvas. Kvasu dodamo ščepec sladkorja in moke. Med vzhajanjem kvasa, ko čakamo nekaj minut, pripravimo vse sestavine za mešenje testa.
V moko dodamo mešanico kvasa. Na nasprotni del v jamico zakopljemo malo soli. Preostalo vodo po potrebi primešamo. V posodo dodamo še malo olja, potem pa premešamo in zgnetemo v gladko kepo. Položimo jo v pomokano posodo in pokrijemo s prtičem, da počiva. Ko vzhaja na dva-kratno velikost ( za to potrebujemo približno 45 minut) ga premesimo in razdelimo na dva hlebčka. Pustimo, da še enkrat vzhaja, ga zarežemo dvakrat po polovici in postavimo v peč.
V pečici ga pečemo eno uro na 200 stopinj.